Takoj, ko sem lahko sem se odpravila na kolo, z menoj je pa tokrat šla naglavna svetilka namesto tista navadna za kolo. Tista se je tokrat polnila na moji nočni omarici.
Ker sem bila pozna, sem prve pol ure vozila, kot da je konec sveta, potem sem se pa končno umirila. Pričakovala sem, da bom bolj utrujena pa na srečo nisem bila. Ko sem pogledala na uro, sem videla, da sem bila ob pravi uri na pravi razdalji, kar je pomenilo, da bom manj kot pol ure vozila po temi. Če bi se takoj spomnila, da mi naglavna svetilka lahko pomaga, bi verjetno manj zamujala ali pa niti ne. Škoda res, da sem nazadnje pozabila dati polniti svetilko za na kolo in da sem potrebovala toliko časa, da me je rešila naglavna svetilka, pa še to za to, ker me je sostanovalka spomnila.
Danes vsekakor brez kolesa ne bi zdržala. Imela sem tako stresen dan v službi, da sem nujno morala na kolo. To je moje edino zdravilo, ki mi pomaga, da prefiltriram energije. Po tem, ko sem dve uri na kolesu, se počutim bolje kakor Buda po meditaciji. Tudi meditiram rada, ampak na trenutke potrebujem več adrenalina, da se lahko potem umirim.
Ko sem se začela voziti bolj umirjeno, sem najbolj uživala v te, ko sem opazovala sončni zahod, ki je bil tik pred mano ves čas. To je zame najlepša možna vožnja. Bolje kakor katerakoli meditacija. Le preden je sonce zašlo, sem morala poskrbeti, da je bila naglavna svetilka prižgana, da so me vozniki avtomobilov videli. Ta del mi je malenkost uničil razgled na sončni zahod, ampak je bilo vseeno lepo, dokler ni popolnoma zašlo sonce.
Ko je bila že čista tema, sem imela le še dvajset minut vožnje do doma, na srečo po cesti, kjer je pločnik. Ker mi je naglavna svetilka osvetljevala pot, je bil tudi ta del zelo prijeten.