Diabetes je nekaj, kar se lahko pripeti marsikomu

Že odkar poznam svojega dedka, z vedno vedela, da ima diabetes. Nikoli mi ni bilo popolnoma jasno, kaj diabetes je, saj sem bila še otrok. Kasneje pa sem seveda odrasla in sem tudi bolj razumela, s čim se moj dedek sooča vsak dan.

Diabetes je nekaj, kar se lahko pripeti marsikomu

Definitivno mi ni bilo vseeno za njega, saj sem videla, kaj vse je moral narediti zjutraj in kako je to vplivalo na njegov celotni dan. Že zjutraj si je moral zaradi diabetes lepo meriti sladkor v krvi in na podlagi tega je potem vedel, koliko lahko poje čez dan in kaj lahko je in česa ne sme. To so bili zelo pomembni podatki za njega, saj je na podlagi tega lahko nekako konkretno držal neke številke, ki so bile takrat res pomembne.

Tudi, ko je bil v bolnici zaradi drugih zadev, so morali tam res paziti, ker so takoj videli, da ima moj dedek diabetes. Tisti, ki seveda tega nimajo. To malo težje razumejo in verjamem, da tisti, ki nimajo nikogar doma, ki bi imel diabetes, tega definitivno ne razumem. Ravno, zato je zelo pomembno, da se o takšnih stvareh govori in pa seveda piše. Moj dedek je to imel že res zelo dolgo časa in nikakor se tega ni moral znebiti.

Zaradi diabetes in moramo imeti neko rutino in tega se moramo držati čisto vsak dan več let. Sama si nekako ne predstavljam, da bi to morala delati vsak dan, a vseeno razumem dedka, ko mi reče, da se je na to že res privadil in da mu je to že nekaj čisto normalnega. Moj dedek se je nekako naučil živeti s tem in res pazi vsak dan na to, kaj bo pojedel in pazi, da ne bo šel preko meje. Čim gre preko meje lahko pride seveda do večjih težav, česar si pa nihče od nas ne želi in vidimo, da tudi moj dedek noče nas spraviti v takšno situacijo.…

Bolezenski znaki in sladkorna bolezen

Vsi vemo, da prekomerna želja po hrani in hujšanje ne gre skupaj in da je potrebno v tem primeru obiskati zdravnika, tako je tudi moj mož dobil izvid sladkorna bolezen, ki ga nikakor ni pričakoval. To je tisto, ko se človek stara, pa še kar misli, da je njegovo telo zmožno vse in še kar mlado, a hkrati ne razume, kaj se z njim dogaja, ker nima več toliko moči in energije, ki jo je imel včasih.

Moj mož je trmast in nikoli noče govoriti, da ga kaj boli, jaz pa sem začela opažati, da nekaj z njegovim zdravjem ni v redu, kajti imel je preveč očitnih znakov:

  • Neprestano je bil žejen,
  • Pogosto je hodil ponoči na stranišče,
  • Neprestano je bil lačen,
  • Utrujen in nezbran,
  • Tožil, da ga boli trebuh.

Ko sem malo začela prebirati, je bila sladkorna bolezen tista, ki je imela čisto isto opisane znake, kot jih je imel on. Pošteno me je zaskrbelo, kajti vedela sem, da sladkorna bolezen ni kar tako in da je potrebno odreagirati. Tako po ovinkih, ko se je počutil zelo slabo, sem mu rekla, da bi pa le bilo dobro, da si pregleda kri, ker si jo že res ni dolgo, pa da bo potem manj zaskrbljen, kaj se dogaja. Ne vem kako to, a me je poslušal, šel na tešče dat kri in izvid krvnega sladkorja je bil 7 mmol/L, Sam je vedel, da je to že sladkorna bolezen.

Takrat nisem vedela, ali je šokiran ali je žalosten ali pa motiviran za naprej, ker končno ve,  zakaj se tako počuti. Stala sem mu ob strani, ker so to bili začetki in sva oba vedela, da sladkorna bolezen potrebuje organizacijo, spremembo načina prehranjevanja in vse ostalo kar sodi zraven. Skupaj zmoreva sva si rekla, sladkorna bolezen ne bo ovira v najinem življenju za na prej in tako lahko rečem, da danes bolj srečno živiva, kot pa sva prej.