Medtem, ko sem kuhala štiri kave na naenkrat in je bil kavni aparat čisto zaseden sem imela dovolj časa, da končno odgovorim nešteto sporočil. Po enem tednu se mi je nabralo toliko sporočil, da se mi prav ni dalo odgovoriti na nobenega. Ampak sem morala. Ko so bile kave pripravljene sem odgovorila na manj kot pet sporočil, čakalo jih je pa še zelo veliko. Zavila sem z očmi, saj sem točno vedela, da nisem naredila skoraj nič in odnesla kave v pisarno sodelavkam. Dogovorjene smo, da gre vsakič druga po kavo, ker je res neumno, da bi šla vsaka po svoje tja. Preden sem jih odnesla, sem še očistila kavni aparat, ker se mi je ena kava malce polila in potem sem odšla.
Minilo je približno petnajst minut, odkar sem skuhala kave in kavni aparat očistila, ampak ura se še kar ni premaknila na tisti čas, ko bom lahko odšla domov. Vse sem imela že urejeno. Nekaj sem še pripravljala za naslednji teden, ampak ni bilo nič nujno. Imela sem še eno uro do konca in prav komaj sem čakala, da lahko grem. Še celoten načrt za naslednji teden sem si enkrat za spremembo pripravila že na petek. Res je bil izjemno miren teden in prav malo dela smo imeli. Še dobro, da sem in tja pride tako, ker je običajno zelo drugače. Do sedaj je bilo kar nekaj mesecev, ko je bilo dela preveč in časa premalo. Včasih sem morala še kakšno uro delati za konec tedna, da sem prišla na zeleno vejo.
Ko je minilo pol ure, sem se odločila, da ne bom več v pisarni. Odnesla sem skodelice od kave, da jih pomijem. Od dolgčasa sem še enkrat očistila kavni aparat, tokrat bolj temeljito. Niti ni bil tako umazan, ko sem si mislila, ampak vseeno dovolj, da sem imela nekaj dela. Ko sem kavni aparat do kraja očistila je bila ura ravno prav, da sem lahko končno odšla domov.