Soseda je pripovedovala, kako se je naučila jahati konja. Vedno ji je bilo lepo gledati jahanje konjev in poslušati topot kopit.
Želela je poskusiti tudi sama, pa ni imela priložnosti in tudi bala se je. Potem pa je bila na poletnih počitnicah pri sorodnikih, kjer je bila še njena sestrična. Njihova sosednja parcela je mejila na kobilarno, kjer so imeli konje za jahanje. Njena sestrična je bila že utrjena z ježo. Jahat je hodila že nekaj let. Obljubila ji je, da jo bo peljala gledat jahanje konjev in kasneje bo tudi njo naučila jahati. Spomnila se je, kako je prvič z njo vstopila v hlev. Zaznala je tisti tipični vonj po senu in v hlevu je bilo tiho, konji so se le mirno premikali. Izbrala si je lahko konja, katerega bo jahala. Ko si je vse ogledala, si je izbrala enega rjave barve. Počasi se je spoznavala s konjem. Vedno pa se je ustrašila, ko je konj obrnil glavo proti njej. Počasi je premagala ta strah in sestrična jo je učila, kako se držijo vajeti, ravnotežje in sprostitveno tehniko, kako se sprostiti, da telo ne bo trdo. Vso svoje počutje ji je konj pokazal. Če ni bila sproščena, če je bila nervozna in napeta, konj se je vedno odzval, kot se je ona počutila. Ko ji je enkrat konj zelo odskočil, ji je inštruktor razložil, da konj čuti njene misli. Od takrat se je poskušala vedno sprostiti, ko je šla na jahanje. Nekega dne pa ji je uspelo vzpostaviti ritem v kasu in zažarela je od sreče.
Tako ji je šlo vsak dan bolje in tudi konj je postajal sproščen ob njej. V kobilarni so imeli ob koncu tedna jahanje konjev in tudi soseda se je prijavila skupaj s sestrično. Sposodila si je opremo za jahanje in se tako podala v kobilarno, kjer so že vsi stali pri svojih konjih. Pristopila je k svojemu in kmalu so naznanili start. Tega dneva ne bo nikoli pozabila.